ODVRATNO ZBIRANJE ODPADKOV?

Datum objave: 16.02.2011 ob 18:46
Kategorija: miks

Ministrstvo za okolje napoveduje nov zakon o ravnanju z odpadki, v katerem obljublja neke novosti.
Ker si že od lanske akcije “Očistimo Slovenijo v enem dnevu” dopisujem z društvom ekologov, ki razpolagajo z več podatki o nameravanih spremembah, bom razkril predvsem en nov vidik zbiranja odpadkov, to je zbiranje nekaterih odpadkov “od vrat do vrat”, ali kakor ga oni skrajšano nazivajo “odvratno” zbiranje odpadkov.
Kot sledi iz njihovega poročila, bi se naj na ekoloških otokih zbiralo samo steklo in papir, ostala embalaža – plastična in kovinska pa v vrečkah od vrat do vrat. Pri tem si obetajo boljše sledenje, kdo ločuje te odpadke, kar bi lahko izkoristili za nagrajevanje ali kaznovanje gospodinjstev.
Vključil sem svojo domišljijo in si poskusil zamisliti, kako bi to izgledalo v kakšni strnjeni mestni ulici, kjer bi stanovalci na določen dan v mesecu pustili na pločniku vrečke z različno embalažo, ki bi jo delavci komunale potem odpeljali. Kako bi se pešci takrat izogibali tistim vrečkam, je en problem, drugi pa, kako bi komunalci vedeli, čigave so tiste smeti, da bi lahko kogarkoli nagradili ali kaznovali. Ostane pa še strošek za dodatni odvoz, poleg tega, ki je že doslej.
Na moje pripombe so mi na društvu odgovorili, da sicer še ne vedo, kako te probleme rešiti, da pa to že lepo “klapa” na Vrhniki.
Sedaj bi rad slišal še mnenja koga drugega, saj bo to splošni problem, posebej pa me zanima, na kak način to “klapa” na Vrhniki. Če bo to prebral kdo od tam, naj napiše kaj o tem.

  • Share/Bookmark

KAJ JE Z NAŠO MAFIJO?

Datum objave: 11.02.2011 ob 12:05
Kategorija: miks

Zadnjič sem poslušal izjavo tujega strokovnjaka, da je Slovenija raj za razne tuje mafije: rusko, srbsko, črnogorsko, albansko, bosansko in še kakšno.
To je načelo moj nacionalni ponos. Kaj bo zdaj že tuja mafija upravljala z našo državico?

  • Share/Bookmark

PRISILNA DEPORTACIJA?

Datum objave: 5.02.2011 ob 11:29
Kategorija: miks

Naša vlada je ocenila, da so naši državljani v Egiptu v nevarnosti, zato jih je pripeljala domov.
Toda nekateri od dopustnikov ne cenijo tega ukrepa in sedaj želijo povračilo za del neizkoriščenega dopusta.
Od koga bodo to zahtevali, ni jasno, kajti agencija ni zahtevala njihovega predčasnega povratka.
Če bi se dopustniki deportaciji uprli in bi jih na silo evakuirali, potem bi smeli povračilo zahtevati od države, če pa so se strinjali, pa naj dajo mir.
Bi pa želel takšno skrb naše vlade tudi za vojake po svetu, seveda pa tudi za vse državljane doma.

  • Share/Bookmark

IMUNITETA

Datum objave: 31.01.2011 ob 10:28
Kategorija: miks

Zadnji čas smo priča še eni čudni zavrzlami v razumevanju pravne države. Nekemu sodniku, osumljenemu jemanja podkupnine ne morejo odvzeti imunitete pred sodnim pregonom. To se pravi – ne vedo, kdo je kompetenten za odvzem imunitete.

Vsak pošten državljan se pri tem sprašuje “Kdo pa mu jo je dal?” in pri tem krepko zakolne.
Kdo lahko da imuniteto kar tako povprek nekomu samo zato, ker ima nek poklic ali funkcijo?!
Imeli smo že dilemo, ali poslanec, ki ima imuniteto, sme vinjen povoziti človeka. Ali sme diplomat švercati drogo? Ali sme duhovnik posiliti deklico?
Zame je stvar preprosta. Kadar se podeljuje imuniteta, se mora navesti, za katere primere delovanja je podeljena. Za vse, kar tam ni zajeto, imuniteta ne velja. Ve se, katera vozila ob kakšni priložnosti smejo prekoračiti dovoljeno hitrost na cesti. Za vse ostale ni imunitete.
Sicer pa imamo po ustavi podeljeno imuniteto vsi državljani, dokler ne pridemo navzkriž z zakonom.

  • Share/Bookmark

ŠE ENO MINISTRSTVO

Datum objave: 11.01.2011 ob 18:16
Kategorija: miks

V težnji po zmanjšanju stroškov javne uprave smo v Sloveniji uvedli še 16. ministrstvo – za lokalno samoupravo.
Ko se je začelo govoriti in pisati, da imamo ministrov preveč, ter da bi bilo treba nekaj dosedanjih ministrstev združiti, nismo pričakovali, da bodo še enega odprli.
Pa ne trdim, da je lokalna samouprava nekaj nepotrebnega. Prav nasprotno. Potrebujemo normalno število občin in normalno število pokrajinskih vodstev.
Le da ne verjamem, da bo to ministrica uredila, če parlament sprejema nestrokovne pogoje za občine, pa še tistih se potem ne drži in dopušča izjeme.
Poslušal sem mednarodnega strokovnjaka za to področje, ki je povedal, da je za normalno delovanje občine potrebno okrog 30 000 prebivalcev, kar pomeni, da bi v Sloveniji morali imeti okrog 60 občin in največ štiri pokrajine. Potem bi tudi tem občinam lahko dali večjo avtonomijo glede pridobivanja, kot trošenja sredstev.
Če bomo tako ravnali, je Slovenija naslednja zrela za bankrot.

  • Share/Bookmark

Datum objave: 4.01.2011 ob 12:57
Kategorija: miks

TITOVA ŠTAFETA

Naj takoj povem, da nisem bil nikoli eden tistih strastnih privržencev kogarkoli, pa tako tudi ne Tita, a sem ga kot velika večina Jugoslovanov tudi jaz spoštoval in cenil, zato je bila tudi zame čast biti član štafete, ki je nosila znake privrženosti iz cele države proti Beogradu, da jo 25. maja izročijo voditelju države.
Da pa sem se znašel med tisočimi izbranci, ki so nosili štafetno palico, je bila tudi moja zasluga, za kar sem bil še posebno ponosen. Saj ne da bi bil posebno zaslužen, kot je bil eno leto naš najboljši telovadec Miro Cerar, ki je kot zadnji predal palico v roke Titu, a vendarle.
Zgodilo se je to, ko sem bil v šoli rezervnih oficirjev v Bileći. Kasarna je bila v bivšem zaporu, v katerem so za časa Kraljevine Jugoslavije imeli zaprte politične zapornike. Med drugimi je bil tam zaprt tudi Moša Pijade, kasnejši Titov najbližji sodelavec. Ker so zidovi okrog kasarne ostali isti, vojaki nismo imeli nobene možnosti, da bi lahko šli ven, razen z dovolilnico.
Nekje sredi aprila se je pričelo govoriti, da bo najboljši vod iz kasarne doletela čast, da ponese Titovo štafeto. To je bolj zadevalo naše častnike, kot pa nas vojake, saj je to bil zanje izziv, biti najboljši med nekako stotimi enotami iz kasarne. To je za komandirja zmagovalnega voda pomenilo dodaten plus v karakteristiki in morebitno hitrejše napredovanje. Zato so nas tiste dni še dodatno vzpodbujali in gnali, da bi se čim bolje odrezali.
Teden dni pred odločitvijo je naš komandir voda, kapetan po činu, povedal, da po dotedanjih analizah spada naš vod med najboljše, kar pomeni, da smo nekakšni finalisti, in da bo odločal zadnji preizkus: kdo bo imel najlepše urejeno spalnico.
Spalnice so bile v kasarni dovolj velike, da je šlo vanjo trideset postelj, po petnajst na vsaki strani prehoda, ki je bil dovolj širok, da je pred vsako posteljo bila postavljena še omarica za obleko in za osebne predmete, ter nanule. Nanule so bili posebni natikači, saj se v spalnico ni smelo z vojaškimi čevlji. Ti so imeli prostor v hodniku pred spalnico, ob »soškah« za puške. Dolžnost vsakega vojaka je bila, da zjutraj postelje svojo posteljo po določenih pravilih in merah, da vse izgleda enako – »jednoobrazno«. Vendar pa so bili vsak dan po razporedu določeni po trije redarji, ki so spalnico počistili, popravili kakšno šlamparijo in postelje pomaknili tako, da so stale v ravni vrsti – »pod konac«.
Bodisi, da je bil naš kapetan v komisiji, ali je kako drugače izvedel, kdaj bo ocenjevanje spalnic, skratka, tisti dan je sam izbral trojico redarjev mimo vrste. Med dvema Slovencema in enim Srbom, učiteljem, ki nas je smatral za bolj govorne in »picajzlarske«, sem spadal tudi sam, zato sem prevzel komando in odredil, kaj bo kdo delal, da bo spalnica »kao sunce«, kot je zahteval komandir.
Na posteljah z železnimi okvirji smo imeli slamarice – posteljne vložke, polnjene s slamo, ki smo jo morali vsako jutro razrahljati in s posebno leseno »ravnjačo« poravnati robove in vogale. Čez je bilo potrebno napeti eno rjuho, drugo pa skupaj s koco zavihati nazaj, da si dobil petindvajset centimetrov širok bel rob. Ta rob pa je moral biti natančno odmerjen od gornje stranice postelje, da je vmes bil prostor za zglavnik. Stranski robovi koce pa so morali biti spodvihani pod slamarico.
Sebi sem namenil najzahtevnejšo nalogo, kar pomeni, da sem popravljal zavihke rjuh na predpisano mero, na koncu pa še nadzoroval premikanje postelj, da so bili vsi zavihki v ravni vrsti. Postelje so bile stare in pogosto razmajane, tako da se je bilo treba odločiti, ali boš v ravnino spravil zavihke, ali zadnje posteljne stranice – oboje je bilo težko doseči. Odločil sem se, da je lepše videti, če so bili poravnani zavihki, saj je tisti beli, petindvajsetcentimeterski pas čez petnajst postelj deloval zelo skladno, medtem ko štiri centimetre široka linija posteljnih stranic ni tako padla v oči.
Skratka, naša spalnica je bila v očeh komisije najlepše urejena.
Najprej smo mi trije junaki dobili izredni izhod med tednom v mesto, ki je dober kilometer oddaljeno od kasarne in kjer je bila ena gostilna in ena kino dvorana s predstavami v soboto in nedeljo. Seveda smo ponujeni izhod izkoristili in se sprehodili do mesta, a ker nismo vedeli, kaj naj bi tam počeli – denarja za obisk gostilne ni imel nobeden od nas -, smo se vrnili v kasarno, še preden nam je potekel čas na dovolilnici. Smo pa bili nagrajeni od sotovarišev s trepljanjem po ramenih.
Nekaj dni kasneje pa se je naš vod zbral na zbornem mestu, odkoder smo odkorakali do kamiona, se povzpeli nanj in posedli na zato pripravljene klopi. Odpeljali smo se skozi Bilećo in naprej v slabo naseljeno kraško pokrajino, na vsaka dva kilometra pa pustili po dva vojaka, da počakata na štafeto. Zadnja dvojica je potem počakala, da so lokalni mladinci do tja prinesli štafetno palico, jo prejela in tekla tista dva kilometra proti Bileći. Tam sta predala palico naslednji dvojici in tako naprej vse do trga v središču mesta. Kamion pa je pobiral vojake, ki so opravili svojo dolžnost, ter jih pripeljal do središča dogajanja. Sledile so govorance, nato pa je štafeta krenila iz mesta v nasprotno smer – proti Trebinju. Mi smo se potem vkrcali ponovno na kamion, kateremu so medtem sneli cerado, in se peljali proti kasarni. Nihče ni mogel ugotoviti vzroka, zakaj je v blagem ovinku kamion naenkrat zaneslo v eno, pa nato v drugo stran, pa zopet levo, dokler se ni prevrnil in zaletel v ob cesti rastočo murvo, pred tem pa podrl še tri ali štiri stebre, preko katerih je bila speljana bodeča žica.
To, kar sem opisal, vem samo iz pripovedovanja drugih v naslednjih dneh, saj mi manjka v spominu čas približno enega celega dneva.
Ko sem se namreč naslednjega dne zbudil, sem najprej opazil, da nisem v naši spalnici. Naslednje sem opazil, da imam obvezan komolec in glavo, in da me roka boli, če jo premaknem. Kmalu zatem je v sobo vstopil naš komandir voda in se zanimal za moje počutje. Ko me je vprašal, česa se spominjam od takrat, ko je bila zaključena štafeta, sem začuden vprašal:
»Kakšna štafeta?«
Pozneje sem izvedel, da sem po prevrnitvi še hodil okrog prevrnjenega avtomobila in iskal kapo, ter da sem se v kasarno vrnil peš skupaj z večino vojakov, da pa sem v ambulanti padel v nezavest. Pozneje sem izvedel tudi, da je eden od kolegov ostal brez palca na levi roki, eden je imel zlomljena rebra, eden pa je bil po obrazu močno popraskan od bodeče žice. Zdravnik, ki me je pregledoval in izprašal, mi je povedal diagnozo za moje stanje v latinščini – retrogradna amnezija.
Edina korist od našega slavnega dejanja je bila, da je naš vod dobil teden dni mirovanja – »poštede od zanimanja«, mene pa so fantje še zafrkavali, ker sem na vprašanje, kaj mi je bilo, izjavil po srbohrvaško, da »sam dobio pretres mozga«.
»Pa so ti kaj našli?«, me je eden smeje vprašal.

  • Share/Bookmark

NE MARAM BOŽIČA

Datum objave: 26.12.2010 ob 08:55
Kategorija: miks

Saj ga ne sovražim, samo ne maram ga.
Kot otrok sem se ga veselil zaradi daril, ki sem jih na ta dan dobil. Čeprav skromnih, se ne spomnim, da bi bili otroci kdaj v ostalem času obdarovani.
Za razliko od sedanjih otrok, ki več dobijo ob vsakokratnem obisku trgovskega središča, če gredo z mamo.
Ne, nisem jim fauš. Le spoznanje, da se sedanji otroci potem lahko božiča ali novega leta veselijo le, če vrednost njihovega darila večkratno presega vrednost tistega vsakdanjega. Sicer so razočarani.
Drugo, zakaj ne maram božiča, je tradicionalno mnenje, da je to družinski praznik, ko se naj zbere le družina okrog svečane mize, kar pomeni, da takrat ne smeš drugim v goste, pa tudi druge ne moreš takrat povabiti k sebi.
A poglejte mojo družino! Hčerka Simona mi je v Londonu in ne more kar prileteti za božič, tudi če ne bi bilo problemov na letališču. Ivankina hči Simona pride na kosilo, potem pa odide. Le kam? V svoje stanovanje, kjer bo sama? Ali pa se ti mlajši ne držijo tega izročila, da morajo biti doma v družinskem krogu? Tako nama z Ivanko preostane, da se vsedeva v fotelje in z daljincem iščeva filme, ki jih v preteklih božičih nisva prevečkrat videla.
K polnočnicam ne hodim, ker sem ateist, za prejemanje daril pa sem odprt vse leto in ne samo na božič.
Tako, je zdaj jasno?

  • Share/Bookmark

POKOJNINSKA REFORMA

Datum objave: 3.11.2010 ob 15:32
Kategorija: miks

Najprej želim poudariti, da mene nova pokojninska reforma direktno ne zadeva, saj sem že upokojen.
Vendar pa razmišljam o ukrepih, ki jih vlada obljublja, in o vzrokih, ki jo silijo v te ukrepe.

Najprej je treba našteti dejstva:
- povprečna življenjska doba se daljša,
- število novih delovnih mest se ne povečuje,
- prispevki za upokojevanje so prenizki, poleg tega pa jih mnogi delodajalci ne vplačujejo.

Vlada ponuja najenostavnejši recept – dvig delovne dobe, posebno še zato, ker so v tej smeri krenile mnoge evropske države. Na eni strani se s tem pokojninski sklad dalj časa polni in manj časa prazni, vendar pa se po drugi strani omejuje zaposlovanje mladih, kar pa je še slabše. Poleg tega na upokojevanje težje čakajo delavci, ki delajo pod težkimi delovnimi pogoji. Le-ti bi se najbrž potem morali zatekati v invalidsko upokojitev.

Dvig prispevne stopnje za pokojnino je drugi možen ukrep. Tega se najbolj bojijo delodajalci, ker bi se jim zmanjšali dobički. Pravijo, da ne bi bili konkurenčni. Postavlja se vprašanje, komu ne bi bili konkurenčni. Večini podjetij v EU bi bili še vedno konkurenčni, saj imajo precej višje osebne dohodke, in na ta način tudi več prispevajo v svoje pokojninske blagajne. Kitajcem, Korejcem in drugim azijskim državam pa še dolgo ne bodo konkurenčni, saj za take mezde, kot jih oni prejemajo, pri nas še Bosance ni mogoče dobiti.

Nekateri menijo, da bi se število delovnih mest povečalo, če bi hitreje raslo število prebivalstva, ker naj bi na ta način več delavcev delalo za enega upokojenca. To je zelo kratkovidno mnenje, saj je pri sedanji populaciji mnogo mladih brez službe, in so v težji situaciji, kot pa upokojenci.

Morda sem naiven, vendar vidim rešitev za mlade v znižanju tedenske delovne obveznosti, recimo na 6 ur. Zavedam pa se, da to ne bi šlo, vsaj zaenkrat pri tistih delovnih mestih, ki so deficitarne. Na primer pri zdravnikih.

  • Share/Bookmark

NAZAJ V PRIHODNOST

Datum objave: 24.10.2010 ob 18:44
Kategorija: miks

Slovenija in Hrvaška proučujeta možnost skupnega varovanja zračnega prostora.

S Hrvaško in Srbijo se dogovarjajo o skupnem železniškem prometu.

Vse v cilju zmanjšanja stroškov.

A budale niso vedele, da bodo stroški višji, če bomo delovali vsak zase?

  • Share/Bookmark

ŠTRAJK PRIVILEGIRANIH

Datum objave: 29.09.2010 ob 15:31
Kategorija: miks

Nisem nasprotnik štrajkov na splošno. Če se delavci, ki par mesecev ne dobijo plače, ali regresa za preteklo leto, odločajo za stavko, sem v srcu z njimi.

Toda. če se za podobno potezo odločajo tisti, ki imajo vsak mesec zagotovljeno plačo, in sicer redno izplačano, pa regres, pa božičnico, potem pa mi kri zavre. Saj ne trdim, da med njimi ni nepravičnih razmerij, ampak to si naj uredijo znotraj kolektivnih pogodb, ne pa z izsiljevanjem.

Za mnoge med njimi se ne bo niti poznalo, da štrajkajo, nekateri med njimi pa s štrajkom lahko naredijo veliko škodo.

Vsak med temi nezadovoljneži gleda na višje plače v nekaterih drugih skupinah iz javnega sektorja, pa smatra, da dobi on premalo. Primerja se, na primer s poslanci, ki objektivno nimajo nobene odgovornosti, pa bi zato naj dobil višjo plačo. Zakaj pa ne primerja svojo plačo s plačo delavca v proizvodnji? Pa naj raje zahteva znižanje plač poslancem in vsem tistim, ki so za svoje funkcije preplačani!

Pošteno bi bilo, da bi tem, ki sedaj štrajkajo, za par mesecev dali plačo z zamudo, da zanje nekaj časa ne bi plačevali prispevkov, da bi jim delovno razmerje spremenili na določen čas, da bi jih zaposlovali preko agencij, kot Telekom – samo zato, da bi se spustili malo nižje proti zemlji.

Če pa smatrajo, da vlada ne ravna gospodarno z denarjem iz proračuna, pa naj javno opozarja na vse nepravilnosti, naj se zamrznejo nakupi nujno nepotrebnih stvari, orožja, novih avtomobilov, ladij…

Če imamo krizo, jo naj občutimo vsi!

  • Share/Bookmark