mijau

Zasledujem v medijih gonjo proti javnemu uslužbencu Marku Štrovsu zaradi besed, da se upokojenci nimamo bati ničesar razen “matilde”. Rezultat te gonje je, da je gospod odstopil s svojega položaja.

Ne poznam Marka Štrovsa in se ne spomnim, da bi predtem slišal zanj, torej mi ne more nihče očitati, da navijam zanj iz kakršnihkoli razlogov.

Tudi sam sem upokojenec, pa v njegovih besedah ne vidim nič žaljivega. V glavnem se upokojenci, kot tudi drugi ljudje, najbolj bojimo bolezni. Kar je pa nam prihranjeno, a mlajšim ni, je skrb za eksistenco. Saj so prejemki nekaterih kategorij upokojencev res nizki, vendar so stalni in ni se nam treba tresti v bojazni, da se bodo nehali. Prav tako se zavedamo, da so naše potrebe sedaj manjše.

Kar me, torej, moti, je ta gonja, ki se vsipa na nekoga, ki se je morda samo nerodno izrazil. V tem vidim isto privoščljivost, kot so jo gotovo občutili tisti, ki so v srednjem veku prisostvovali sežiganju “čarovnic” na grmadi.

“Enega, ki je bil na malo višjem položaju, smo sesuli. Hura!”

Na enem postu sem zagledal očitek, da v zadnjem času nič ne objavljam. Pa naj bo to prekinitev posta.

V našem društvu upokojencev na Ptuju smo pričeli z akcijo, povezano z našimi gostinskimi obrati, in jo imenovali “Četrtki na Ptuju”. Cilj tega je, med drugim, vrniti v lokale nekadilce, ki so jih kadilci pregnali, seveda pa smo jim morali dati novo vsebino. To je mešanica glasbe, humorja in razstav. Nekaj o tem najavlja “avizo”, ki se poje na melodijo “Bela snežinka”, in gre takole:
Vprašal sem, kaj se dogaja, / nihče povedal mi ni. / Vidim, da notri gre raja, / vsak mimo me hiti. / Nekdo za rokav me potegne, / poznani mi neki gospod, / kar mimo mene pobegne, / jaz pa za njim grem not’. / Smeh je, čuj, notri smeh je, / se zbrana družba nekomu smeji. / Gledi, tu zraven prisedi, / naroči pijačo, pa smej se še ti.

Ker sem prvi na vrsti, sem od dveh planiranih četrtkov enega že oddelal, drugi, 24. 1. pa me še čaka v hotelu Park. Razstavljam nekaj svojih slik, nekaj obdelanih korenin, oziroma štorov, recitiram šaljive pesmi iz svoje zbirke pesmi “Zlata ura”, povem kakšno zanimivo dogodivščino iz svoje preteklosti itd. Moji gostje bodo še pisatelj Tone Partljič, novinarka Nevenka Dobljekar, amaterska igralka Katja Markež, ki je upodobila Partljičevo “Čistilko Marijo”, ter mlada glasbenica Špela Horvat.

Ker se vse dogaja v gostinskem prostoru ob pijači, smo vsi gosti na istem nivoju (ni odra), zato lahko tudi vsi sodelujejo s pripovedovanjem šal in podobno.

V časopisu sem prebral rezultat ankete na temo “ali je prav, da učenci izbirajo ime za orožje?” Mimogrede, rezultat ankete je le 20% “za”.

Jaz razmišljam drugače. Orožje so zelo drage igrače za odrasle, pardon, za starejše, ki niso nikoli odrasli. Igrajo se vojske, kupujejo novo orožje, staro zavržejo ali dajo revnejšim. Čez nekaj let tudi to zastara - niti ni bilo uporabljeno - in ga je treba znova zamenjati.

Ni pa to igra za tovarne igrač, oziroma za lastnike teh tovarn, ki jim ta igra prav pride. Oni pri tem nesramno bogatijo. Nekaj drobtinic s te bogataševe mize odpade tudi na posrednike, na trgovce in na tiste, ki odločajo, čigave igrače bomo kupili.

Dolgo se že vleče razprava o tem, na koliko pokrajin naj bi se razdelila Slovenija. Ker stroka že pri določitvi števila občin ni imela besede, ampak so prevladali apetiti (bodočih) županov, imamo sedaj neracionalno število občin.

Isto se dogaja sedaj pri določitvi števila (in meja) pokrajin. Tam, kjer sta v pokrajini dve ali več približno enakih središč, morajo imeti tudi toliko pokrajin.

In ko pride nekdo (tokrat stranka NSi) s predlogom za šest pokrajin, kar je daleč bolj ekonomično, kot pa štirinajst, najdejo pametnjakoviči novo poleno: šest pa ja ne sme biti, ko pa je šest škofij RKC. To pomeni, da bi vsi ateisti in verniki drugih religij morali taki razdelitvi nasprotovati. Ekonomičnosti nakljub.

Tudi sam sem ateist, pa me ta koincidenca na moti, kot me ne bi motilo, če bi bile tri pokrajine, kar predlaga Evropa, pa čeprav so tri božje osebe.

V zadnjem času nas pozivajo na akcije za zmanjšanje emisij CO2, ki bi jih naj s sedanjih povprečnih 5 ton letno spravili na 2 toni, kolikor je po izračunih količina, ki jo svet brez škode sprejme, oziroma jo absorbira.

To se mi zdi utopično. Vsako varčevanje z energijo, recikliranje, nova tehnologija… se izgubi v prekomernem porastu prebivalstva, ki na eni strani rabi več energije, hrane, vode, na drugi strani pa zmanjšuje obdelovalne površine, krči gozdove in dodatno onesnažuje planet.

Izpeljati edino rešitev - zmanjšanje prebivalstva - pa se mi zdi prav tako utopija.

Tolaži me to, da sem že upokojen.

V Piramidi je bilo ponovno načeto razmišljanje o vzpostavljanju registra pedofilov, iz katerega bi zainteresirani (predvsem vzgojne ustanove) lahko izvedeli, ali je kateri od kandidatov za delovna mesta na njihovih zavodih, že bil obsojen za pedofilijo.

Zanimivo je, da tudi v tem pogledu ni enotnega mnenja, čeprav bi se v primeru, da se kaj takega zgodi, val ogorčenja dvignil proti oblasti, ki kaj takega niso preprečile.

Tisti, ki zagovarjajo tezo, da je kriminalec, ki je odslužil kazen za svoj delikt, poslej nedolžen, ker ni rečeno, da poslej ne bo živel pošteno, pozabljajo, da je pedofil neke vrste bolnik, ki ga neka strast žene v dejanja, ki se jih morda celo sramuje, zato bi bil tak register potreben.
Seveda pa ni treba, da je tak seznam na internetu, dostopen vsem, ampak na le tistim, ki podajo utemeljeno zahtevo po uvidu.

Nikjer pa nisem zasledil predloga še ene rešitve za tak problem - kastriranje.

Boskarol je izračunal, koliko bi privarčevali, če bi delali en dan v letu več.

Ni pa povedal, kako je prišel do cifre 40 milijonov evrov.

Jaz nimam natančnih podatkov, kakšnen odstotek od vseh zaposlenih v resnici ustvari novo vrednost, a rekel bi, da zelo malo. Najprej odštejmo ves javni sektor. Ne samo, da ne ustvarijo nobene nove vrednosti; celo bolje je, če jih ni v službi, ker privarčujejo na elektriki.
Potem so vsi režijski delavci v podjetjih. Tu so še vsi trgovci: kar ne prodajo danes, bodo zato jutri več. Od delavcev v proizvodnji je treba odšteti vse opravljene ure za izdelke, ki se delajo na zalogo in jih nihče ne bo kupil, ali pa šele po preteku dobe, ko stroški skladiščenja izničijo dobiček.

Ostane nekaj malega dobička v proizvodnji in pa nova vrednost v kmetijstvu - tam pa praznika tako ali tako nimajo.

Od časa do časa kak bloger napiše hvalnico kakšni knjigi in jo priporoča v branje. Tako je trenutno tudi eden, ki priporoča knjigo “Kje je moj sir?”. Jaz sem mu hvaležen, in ko bom naslednjič šel v knjižnico, jo bom poiskal.

 Vendar pa so taki blogi kratek čas na sceni, ali pa jih sploh spregledamo. Zato predlagam, da bi vsi ljubitelji knjig našli na tem naslovu možnost izvedeti za kakšno dobro knjigo, oziroma jo pokomentirati.

Trenutno berem knjigo Celestinska prerokba Jamesa Redfielda. Zanimivo branje, ker pa sem šele na začetku, je še ne bom komentiral.

Vabljeni.

Ta latinski rek pomeni, da ime označuje človeka. Vendar, ali je res tako? Včasih, morda. Večinoma, ne.

Če bi si človek sam izbral ime (tako, kot si kdo izbere psevdonim), bi ta rek gotovo veljal pogosteje. Je pa tako, da otroku ime izbirajo starši. V slovenskih družinah največkrat o imenu odloča mama. V prejšnjih časih je najpogosteje prvorojenec dobil kar ime po očetu ali materi. Ko sva z ženo izbirala ime za hčerko, sva iskala ime, ki se bo lahko izgovarjalo, kamorkoli bo nekoč v prihodnosti hčerko zaneslo, to se pravi, tudi brez šumnikov. Ko sva se odločila za ime Simona, nisva poznala v naši okolici nobene z enakim imenom. Pa vendar, ko je hčerka odraščala, sva odkrila, da je bilo med njenimi vrstnicami kar nekaj Simon.

V zadnjem času pa smo priča velikemu številu novih, nenavadnih imen, zato me je zamikalo, da bi izvedel od vas, ki se boste morda oglasili, kakšna vse nenavadna ali redka imena ste opazili. Hkrati me zanima vaš komentar o tem pojavu, zakaj ta trend, pa tudi o tem, ali ne prinašajo takšna imena otrokom v njihovi sredini neprijetnosti.

V različnih obdobjih se pojavljajo tudi pogostejša enaka, lahko bi rekli “modna” imena. Katera so v modi sedaj? 

V časopisu Večer je novinar pospremil fotografijo skakalca na smučeh iz <strong>polžje perspektive</strong> in s tem dokazal svojo inovativnost, saj je doslej ta perspektiva veljala za žabjo.

Jaz sem se tudi malo potrudil in našel še eno možnost -”mravljinjo” perspektivo. Besedo “polžjo” pa bi raje uporabil pri komentiranju voženj naših alpskih smučark.

Prosim komentatorje, da najdejo še kakšno besedo, s katero bi lahko nadomestili žabjo perspektivo.