EVTANAZIJA

Datum objave: 2.09.2008 ob 17:48
Kategorija: miks

Včeraj je bila ena moja znanka v skrbeh, ker je njena 94 let stara mati odšla od doma neznano kam. Bila je bolna in osamljena ter naveličana življenja, čeprav sta jo moja znanka ali njena sestra vsak dan obiskali ter ji prinesli hrano. Večno je tarnala, naj jo smrt že končno odreši.

Po nekaj urah iskanja so pokojnico našli utopljeno v reki Dravi.

Neka kolegica te moje znanke je komentirala dogodek, češ, da ji je mati napravila veliko sramoto s svojim dejanjem.

Strinjam se s tem, da je sramota, vendar to ni sramota ne za mojo znanko in ne za njeno mamo. To je sramota za državo, ki ne zmore poguma in odločnosti, da uzakoni evtanazijo. Vsi pomisleki, ki jih slišimo, o tem, da se zakon lahko izigra, pa do floskul o svetosti človeškega življenja, me ne morejo prepričati.

V zakon se morajo vgraditi varovalke, da ga je težko izigrati, in pa sankcije, če bi se to le zgodilo.

Jaz sem v letih, ko že sam lahko pomislim, da bom morda imel podobne želje. Rad bi, da mi lahko kdo zakonito pomaga, če do tega pride.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 2. September 2008 ob 17:48 in zapisano pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.

16 komentarjev na “EVTANAZIJA”

#1
nevenka

Strinjam se, da bi ljudje najbrž morali imeti to pravico, ki pa bi res morala imeti vsa možna varovala, da ne bi pršlo do zlorab. Predvsem pa je pri starejšem človeku, če fizično ne trpi, pogosto potrebno zdraviti starostno depresijo. Depresija ne sme biti glavni vzrok za željo po lastni evtanaziji.

#2

Mene ko daje PMs imam vedno migreno, ali depresijo. Potem pa teta rdečka.Vsak mesec se moja menza pojavi v vsej svoji rdečini. Odmiram na kose. :) Včasih si res želim morfija- eno tapravo dozo in zaspati….in nikoli več gledati te rdeče barve… :(

#3

Tukaj mijau, ti bom resno in odločno ugovarjal!

Daisy je lepo predstavila enega od temeljnih pomislekov v zvezi z odločitvijo za evtanazijo. Vsak od nas se včasih znajde v položaju, ko bi najraje kar umrl. Vendar, kot je nekoč rekla moja stara mama: “Ja, če bi bilo umret, kot prdnit!”

Za tiste, ki so resnično v položaju, s katerega ni povratka, ne moremo trditi, da so sposobni odločati o tako težkih stvareh. Torej bi moral o njihovem življenju odločati nekdo drug. Kdo?? In kdo bo tisti, ki bo usmrtitev, kar odvzem življenja nedvomno je, izvršil? Bi se prostovoljno javil za izvršitelja? Saj ni treba ne vem kakšnega znanja medicine. Nobenih nevarnosti ni, da bi z nepravilno uporabo brizge s strupom povzročil okužbo, bolezen pri “pacientu”. :mrgreen: Samo zadeti žilo je treba. Količine pa imajo zdravniki točno določene že danes.

Ne in še enkrat NE! Ne zaradi “svetosti življenja”, temveč zato, ker o ŽIVLJENJU veliko premalo vemo, da bi ga smeli vzeti v svoje roke!

O tem, ali je samomorilec, v kolikor je res šlo v tem primeru za načrtno smrt, “naredil sramoto” svojim bližnjim, bi bilo vredno razpravljati! Je bilo njihovo obnašanje krivo za dogodek? Bi mogli in smeli odvzeti svobodo gibanja opravilno sposobnemu človeku, zaradi suma “da si bo kaj naredil”?

Samo toliko krivde imamo, kolikor si je naprtimo!

ODLOČNO SEM PROTI EVTANAZIJI!

#4
nevenka

Bin različni ljudje smo, moj oče je strašno trpel, ko je umiral, ves morfij je bil blažev žegen. Do zadnjega je imel upanje, da se morda zadeva obrne na bolje. Oklepal se je življenja.
Neka moja prijateljica, starejša gospa, ki je zaradi starosti že zelo opešala, pa je rekla, da je preživela svoje in ji je življenje samo še v breme, da čuti kako ji telo postopoma odpoveduje in je vse skupaj ena sama agonija…ona pa ni želela živeti na tak način.
Po ustavi ima človek pravico do izbire. In lahko izbere, ko je še pri sebi, da ga npr. ne bodo vzdrževali pri življenju, če to nima nobenega smisla in ne bo izboljšanja.
Jaz bi hotela imeti to pravico.

#5

Bin, o nobeni, še tako malo pomembni stvari si ne bomo vsi enotni, o taki pomembni, kot je vprašanje evtanazije, pa še posebno.

Zato sem ta problem izpostavil, da zagovorniki izvemo razloge proti, in da lahko morebitne neutemeljene argumente ovržemo.

Torej, na prvi argument, da se mnogi počutimo v nekem trenutku brez volje do življenja, pa bi pozneje tako odločitev radi preklicali, bi rekel, da bi se o vsakem zahtevku morala v prvi vrsti odločati stroka, to pomeni zdravniška komisija, socialna služba, notar… Zahtevek bi moral biti izražen vsaj trikrat v razumnih presledkih.

Poseben člen v zakonu bi moral obravnavati osebe, ki o svoji usodi ne morejo sami odločati. Tu bi kriteriji morali biti še strožji, vendar odločitev ne bi smela temeljiti samo na mnenju ožjih sorodnikov, ki si take odločitve ne upajo prevzeti na svoja ramena, češ, kaj bodo ljudje rekli.

Na tvoje vprašanje, kdo bi to moral storiti, je najlažje odgovoriti: medicinska služba, saj si že sam ugotovil, da razpolagajo s tozadevnim znanjem in tehniko.

O življenju res morda ne vemo vse, vendar to ne ovira nobene oblasti, da ne pošilja vojakov na bojišča – mladih in zdravih, čeprav po statistiki vedo, koliko jih bo smrtno nastradalo. Edino, kar ne vedo vnaprej, so njihova imena.

#6
~ nagajivka ~

Mijau,

zanimivo temo si načel. Hvala ti za ‘navdih’, bom svoj del pogleda vpletla kar v nadaljevanje zgodbe v pornerozijskem predalu, pod #163, da se ne ponavljam za Binom, ki je tu zgoraj tako lepo zajel bistvo, da nimam česa dodati. Se lahko samo podpišem. :)

#7
barbiblond

Težko zavzamem dokončno stališče. Načelno ne, mejo je nevarno določit.
Indijanci so to znali. Ko je bil njihov čas, jim ni pomagal le mraz, ampak tudi jasna želja po smrti. In so umrli. Mogoče se sliši trapasto, ampak verjamem, da ko si res želiš umreti (ne govorim o depresivnih in drugih bolezenskih stanjih, temveč o starosti), ti ni treba niti v vodo. Umreš, ko se ti čas izteče.
Neozdravljive in mukotrpne bolezni so drugo. Po mojem vedenju je v Švici možno.
Lahko tukaj odločno trdim, da sem proti. Dokler nisem prisiljena odločat o sebi ali svojih…

#8

Zanimivo, Nevenka, kao iz podobnih zgodb potegnemo različne sklepe.

Tudi moj oče je umrl po dolgotrajni bolezni in “ogromnih” količinah morfinov. Vendar sem prav takrat doživel enega od temeljnih spoznanj o življenju. Duh se je prilagodil telesnemu stanju! Zato ne razmišljam o evtanaziji!

Čisto druga pa je stvar takrat, ko se odloča o podaljševanju “življenja”. O tem, ali se bo za ohranjanje telesnih funkcij uporabilo aparature? Že danes bi podpisal izjavo, da ne želim dihati – vegetirati s pomočjo tehnike. Naj narava izbere med ohranitvijo ali uničenjem tistega, kar je “podarila”!

@mijau

Razumem, da se tukaj “zbirajo različna mnenja”! Svoje sem povedal. :)

Prvi “argument”:/… “bi se o vsakem zahtevku morala v prvi vrsti odločati stroka, to pomeni zdravniška komisija, socialna služba, notar… Zahtevek bi moral biti izražen vsaj trikrat v razumnih presledkih. …/

Vzemiva osebo pri petdesetih, ki trpi za napadi manične depresije. “Zdravila” in vsi drugi medicinski ukrepi ne morejo zavreti procesa, ki se iz leta v leto povečuje intervali pa se krajšajo. Taka oseba bi v obdobju med “napadi”, ko je tudi medicina nikakor ne more uvrstiti med neprištevne, trikrat v “razumnih presledkih” izjasnila za evtanazijo. Kdo ji more in sme odvzeti pravico, ki pripada drugim trpečim, saj je njeno trpljenje prav toliko, ali celo bolj utrujajoče in mučno? Ali morda šteje samo telesno trpljenje? Torej bi se morala na njeno željo izvršiti usmrtitev ob prvem ponovnem napadu?

Tudi drugačne primere poznam. Mož, ki so ga iz bolnice poslali domov “umret”, zaradi odpovedovanja srca in posledično vseh drugih organov, si je zaželel na “smrtni postelji” kozarec vina. Bil je namreč prej alkoholu precej suženj. Njegova boljša polovica mu je ustregla, v zavesti, da izpolnjuje eno od zadnjih želja. Torej mu ne bo škodilo. Dva kozarca je popil in po tistem se mu je stanje izboljšalo, da je kakšen mesec kasneje pred hišo igral na harmoniko. Umrl je čez kakšno leto, za srčno kapjo.

Res pa je, da bi v primeru evtanazije tega nihče ne vedel!

#9

Bin, ko si dal primer petdesetletnika, ki si zaradi napredujoče bolezni in trpljenja želi smrt, si najbrž pričakoval, da bom vzkliknil: “No, seveda, tako mlademu pa ne!”

A zakaj pa ne, če mu medicina ne more zagotoviti izboljšanja? Saj ne umirajo samo starci. Tu so še mladi, žrtve prometne nesreče, ki bi samo vegetirali, in jim stroka ne more pomagati. Morda bi bila takim celo prej potrebna pomoč, ker je pričakovati, da bo njihovo trpljenje dolgotrajnejše, kot pri devetdesetletniku.

Danes sem pri prebiranju knjige “Grešnik” naletel na odlomek:

“Charcotova bolezen.” Njen glas je bil hladen, toda Maura je vedela, za kako grozljivo bolezen gre. Kot študentka je nekoč pregledala bolnika z amiotrofično lateralno sklerozo. Čeprav je bil buden, popolnoma priseben in občutljiv na bolečino, se ni mogel premikati, ker so mu mišice odmrle. Od njega so bolj ali manj ostali samo možgani, ujeti v neuporabno telo. Komu je poslušala srce in pljuča in tipala trebuh, je čutila, kako strmi vanjo, vendar mu ni hotela pogledati v oči, saj je vedela, da bo v njih uzrla neskončni obup.

Takih primerov je dovolj, da bi o njihovi rešitvi medicinska stroka morala nekaj ukreniti, rabi pa v demokratičnih državah splošni družbeni konsenz.

#10

Različne poglede imava na ta del pristopa k življenju, mijau in upam, da svojih ne bom nikdar spremenil.

Nisem za umetno podaljševanje življenja . vegetiranja, vendar tudi ne za “prehitevanje narave”. Vsekakor ni prav to, kar se dandanes dogaja, da s farmakologijo in elektronskimi aparati v nedogled podaljšujejo telesne življenjske funkcije, istočasno pa s psihoaktivnimi zdravili in raznimi psiho seansami držijo dušo v telesu.

Meje, kdaj je intenzivno vzdrževanje življenjskih funkcij še smiselno in etično pa je zelo izmuzljiva reč. O tem bi bilo tudi vredno reči besedo ali dve. Koliko je prav in smiselno onemogli starejši osebi – po devetdesetem letu, dajati zdravila, ki mu bodo s stranskimi učinki zagrenila, otežila življenje, samo zato, da bo srce zdržalo kakšno leto več? Mar ne bi bilo dovolj, če bi se omejili na lajšanje simptomov in čim manj posegali v naravne procese v telesu?

Vem, nekateri svojci bi bili ob javnem izražanju take usmerjenosti zdravstva zgroženi. Vendar je realnost že danes taka. Bolnik, ki bi potreboval presaditev kostnega mozga, bo podvržen posegu samo do določene starosti. Ne zaradi uspešnosti posega, temveč zaradi vprašljive smiselnosti. V času, ko bi po presaditvi lahko spet normalno zaživel, je upravičeno pričakovati odpoved, okvaro kje drugje v telesu. Zaradi starostnih sprememb. Pri predpisovanju “medikamentov” se o ceni zdravljenja ne vpraša, saj se porabljeni denar “vrne v obtok” skozi dobičke farmacevtskih družb.

Je zavrnitev medicinskega posega, kakršnega pri drugem človeku izvedejo, “evtanazija”?

#11

Bin, s tabo se strinjam glede nesmiselnosti dragih medicinskih posegov v staro telo. Vemo, da denarja iz zdravstvenega zavarovanja ne bo nikoli toliko, da bi zdravniki opravili vse posege, katere so sposobni opraviti. Nekaj tudi zaradi pomanjkanja kadra. Torej se je treba dogovoriti, do kod je to smiselno, vsaj v javnem zdravstvu. Bogati ljudje si bodo v privatnih klinikah še vedno lahko privoščili podaljšanje kvalitetnega načina življenja.

Torej, širše gledano, je tudi opustitev zdravljenja evtanazija.

Jaz sem samo malo bolj radikalen v svojem razmišljanju in sem vsakič, ko je kak tak primer prikazan v filmu, prizadet in zgrožen nad okostenelo zdravniško eminenco, ki si pred trpljenjem zatiska oči in se skrije za obstoječimi zakoni.

#12
GRiSON

So primeri, ki govorijo v prid evtanaziji, kakr tudi proti. Po drugi strani, pa mogočna narava sama, tega ni predvidela. Težko se je odločiti za ali proti. Na primer, mojemu očetu, bi evtanazija kljub vsemu prihranila grenko trplenje. Vendar, smo do zadnje ure, vsi upali na čudež. Ki pa se nažalost ni zgodil.

Če bi bil v enakem položaju, bi se enostavno odločil ZA.

#13
nevenka

Mijau, saj tako že je. Preberi si smernice posameznih klinik. Starejši ljudje nimajo enakih pravic do zdravljenja. A jaz sem vedno starejša in bi težko rekla, da si vedno manj želim živeti, ali pa zaradi takih smernic moram živeti veliko manj človeka vredno življenje, ker nimam pravice do določenih zdravil. Ko se človek znajde v taki situaciji je strašno težko, ker tako kot je zapisal Grison, ljudje takrat potrebujejo vse kar je na tem ljubem svetu, morda vsaj še za leto dni življenja, celo samo za dan.
Ljudje potrebujejo čudež. Bolni in tisti, ki nekoga izgubljajo.
A če veš, da je ni stvari, ki bi pomagala, ni zdravila in sredstva, ki so na voljo, ne olajšajo trpljenja in veš, da se nihče ne oklepa iluzornega upanja in si ubogi trpeči človek želi, da bi bilo muke konec…mislim, da bi tak človek moral imeti pravico do dostojanstvenega slovesa. Živalim ga privoščimo. Zakaj ga človeku ne bi.

#14
nevenka

Pri mojem očetu je bila bolečina tako huda, da so zelo poviševali protibolečinske odmerke, tako da mu je zaradi le teh v določenem trenutku odpovedalo srce. Ni bil bolan na srcu.

Imamo vsaj nekaj. Pravico, do lajšanja bolečine. Da vsaj tu ni omejitev.
Imamo specializirano protibolečinsko kliniko. Tja hodijo ljudje s kroničnimi bolečinami in bolečinami, ki so posledica terminalnih bolezni.
Edino malce huda izkušnja je bila, da so nekateri zdravniki /ce, ki tam delajo, preveč direktni. Po moji izkušnji, ravno toliko, da ti v resnici niso kar v obraz odšteli dni. Onkolog je bil obziren, kar je imelo vsaj boljše psihološke posledice, človeka je namreč strah dolgotrajnega in mučnega umiranja, bolj kot same smrti. Na proti bolečinski kliniki je bilo pa, kot da si prišel na linč z samimi dejstvi. Ja, kaj pa mislite, da vas ne bo bolelo, metastaze tu, metastaze tam…saj so že povsod… Tudi to bil človeku lahko prihranili. Vsaj to. Tudi to sodi k dostojanstvu.

#15

Tudi o tem, ali naj zdravnik pove bolniku resnico, ali ne, se krešejo mnenja. Ker na splošno velja, da je laž nekaj slabega (kot je pela Majda Sepe), sam smatram, da zdravnik ne bi smel lagati. Morda le ne bo povedal resnice tistemu, ki to ne zahteva. Sedaj je ponekod tako, da zdravniki svojcem povedo resnico, bolniku pa jo zatajijo.

Nisem prepričan, kako bi jaz ravnal v takem primeru; sedaj se mi zdi, da bi zahteval od zdravnika resnico. Tudi od iskrenega odgovora je lahko odvisno, ali bi se odločil zahtevati evtanazijo.

#16

strinjam se z mijauom. zelo zanimiv je bil pred desetletji film “soylent green”, vsaj tisti del, ki se je s to temo ukvarjal. kar je šlo dalje od tega, pa je res bilo precej morbidno.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !