mijau

V razpravi v parlamentu je predlog zakona, ki bi naj sankcioniral telesno kaznovanje otrok. Glavni adut zagovornikov je, da imajo tak zakon že v 18 državah Evrope.

V zadnji oddaji Piramida je bilo s tem v zvezi tudi postavljeno vprašanje trojici sodelujočih. Vsi so nasprotovali takšnemu skrajnemu stališču, ki omejuje staršem vzgojne ukrepe, ne da bi jim odvzemalo odgovornost za otrokovo ravnanje.

Vsi se strinjamo, da ne bi smelo biti nasilja: ne v družini, in tudi ne drugje. Toda moramo biti realni in si postavitti razumne meje.

Več tisoč let imamo ljudje organizirano življenje v družinah, kjer praviloma starši skrbijo za otroke - za njihovo rast in vzgojo. V vseh teh letih se je izoblikovalo neko podobno ravnanje z otroci, ki se je večini zdelo normalno.

Od te normalnih pravil vzgoje je vedno mogoče iti v sklajnost, ki je nevarna. Prav gotovo je skrajnost v telesnem kaznovanju hujša, kot obratno, vendar pa je vsaka skrajnost škodljiva.

Pri tem ne trdim, da se ne da otrok vzgojiti tudi brez telesnega kaznovanja. Kakor smo ljudje na sploh različni, tako so različni tudi otroci. Nekomu zadostuje beseda, pa bo ubogal, pri drugem pa trikrat izrečena beseda naleti na gluha ušesa. Zato pa ima otrok ob ušesu kratke laske, za katere se pocuka, da otrok boljše sliši.

Ali pa naši vrli predlagatelji take permisivne vzgoje predlagajo, da je otrok denarno kaznovan, če je nekomu porisal z žebljem avto?

Upam, da nisem s tem predhodnim stavkom dal naši vladi idejo za dodatno polnjenje proračuna, ki ga potrebujemo za nakup orožja.

Ali se ne bi namesto orožja s sovražnikom pogovorili?

Kolesarska sekcija v našem društvu upokojencev je najštevilčnejša. Preko osemdeset nas je na seznamu, vendar pa nimamo vedno vsi časa, tako da se nas na startu zbere le dobrih petdeset. Tudi to je mnogo, saj bi to pomenilo kolono, dolgo okrog četrt kilometra.

Torej je dobro, da se voženj ne udeležimo vsi naenkrat.

Vožnje, ki so praviloma dolge od 30 do 50 kilometrov, so na sporedu vsak torek od začetka aprila do sredine oktobra in takrat ptujski avtomobilisti raje ostanejo doma, ali pa opravijo samo najnujnejše vožnje. Pa ne misliti, da so ptujski avtomobilisti manj brezobzirni, kot drugod po naši domovinici. Oni samo čuvajo svoje živce, kajti vsakokratno opozorilo našega vodje Francija, da se moramo voziti strogo v koloni eden za drugim, je pozabljeno že v prvem ovinku, ko nas strogi Franci ne more kontrolirati.

Vsi vemo, da so ženske klepetave, in da ne bi mogle vzdržati, če se ne bi pogovarjale s svojimi kolegicami o vsem, kar so doživele v preteklem tednu, toda, na žalost, niso mnogo boljši niti moški. A pogovor ne more steči, če se voziš pet metrov za sogovornikom.
Torej se mu moraš približati tako, da voziš vštric, in nemalokrat se dvojici pridruži še tretja oseba, ki bi tudi rada slišala, koliko jajc je treba dati v maso za biskvit.

Potem pa se zasliši iz ozadja: “Avto!” in tisti trojici se v paniki zatresejo bilance, zavore zacvilijo, ena stopi s kolesa… Doslej se je še vse srečno končalo, zato je naslednjič še manj discipline. Saj veste, kako je pri nas - dokler se ne zgodi kaj tragičnega, se nihče za nič ne sekira. Ko pa se, pa nihče nič ni kriv.

Da bi vedeli, v katero smer se bomo peljali, imamo izdelan program voženj, katerega pa ne nosimo s seboj, zato nam vodja razloži turo in določi vodnika.
To je običajno Stane, najstarejši kolesar, najbrž zato, da nam ne bi pobegnil. On dobi telovnik, kot ga imajo cestarji, da je razpoznaven, predvsem za nas, ki mu sledimo, sj bi bilo nerodno, če bi se v kakem križišču zapodili za kakim drugim kolesarjem in pristali na njegovem dvorišču.

Meni je ob tem spomin zašel v tista leta, ko smo še peli partizanske pesmi: “Na čelu vseh, je v boj hitel tovariš Stane…”

Kadar nas pot zanese v hribe v naši okolici, se vedno razveselim. Ne, saj nisem kak gorski voznik, ki bi stoje na kolesi premagoval strmine. Toda tam lahko stopim s kolesa, da si malo spočijem zadnjico, ki me prva začne boleti. Kasneje pridejo na vrsto noge, roke in hrbtenica. Najbolj pa me skrbi podatek, ki sem ga nekje prebral, da je kolesarjem ogrožena potenca.

Ko na cesti, ki se strmo vzpenja, sestopijo tudi drugi, se požene naša Nežka, najstarejša udeleženka do prve bukve. Ko sem to prvič opazil, sem mislil, da jo je prisilila mati narava, ker je zjutraj potegnila iz steklenice donat namesto šnopsa. Potem sem se ustrašil, da hoče tisto bukev izpuliti, potem pa mi je zaupala, da na ta način črpa energijo iz bukve. Izgleda, da jo res, saj ima energije za tri najstnice.
Upam le, da se bukve v okolici Ptuja ne bodo pričele sušiti, ker jim je Nežka pobrala vso energijo.

Na kak način jo ona črpa, pa mi ni jasno. Jaz sem tudi poskusil, pa mi ne uspe.

Domov se pripeljem vedno čisto izčrpan.