mijau

Rdečih polžev ne maram. To ni povezano z idologijo; ne asocirajo me na Rdeče Kmere ali Rdeče brigade, saj mi niso odvratni zaradi rdeče barve, ampak zato, ker so odvratni, sluzasti, ker delajo škodo na vrtu in ker niso užitni.

Že nekaj let je, kar so se pojavili tudi pri nas in od takrat se na vse načine borim proti njim. Nabavili smo neko sredstvo iz Italije, ki jim spočetka res ni bilo všeč, ampak ti sluzavci niso razvajeni, kot hišni ljubljenčki, ki “jedo samo hrano tiste poznane znamke”, pa so se navadili nanjo.

Tako sem se odločil, da se v borbo z njimi spustim sam “prsa u prsa”. Moral sem napraviti bojni načrt, kar mi ni bilo posebno težko, z ozirom na to, da sem končal Školu za rezervne oficire v Bileći. Za orožje sem izbral nabodalo iz kompleta za roštilj. V drugi roki sem imel pripravljeno plastično vrečko, kamor sem vlagal nabodene polže. Kmalu sem spoznal, da moram vrečko zgoraj trdno stisniti, saj so mi nekateri primerki skoraj pobegnili. Na koncu sem v vrečko nasul še nekaj soli (da se ne pokvarijo), potem pa zavezano vrečko vrgel v kanto za smeti.
Svojo tehniko pobiranja sem pozneje še izpopolnil. Vzel sem trilitrsko plastično kantico od kisa za vlaganje, izrezal zgoraj del izpred ročaja, nalil vanjo za štiri prste vode in dodal žlico soli. Iz ženinega neseserja sem izmaknil eno pinceto (ko ne bo več polžev, ji jo bom vrnil) in z njo pobiram polže mnogo hitreje in z manj truda, kot je to šlo z nabadanjem, pa tudi bolj humano je, kar se v zadnjem času tako potencira.

Kdor to bere, naj se zaveda, da sem ta postopek že zaščitil v Patentnem uradu.

Tudi vstajati sem pričel bolj zgodaj, ko sem spoznal, da so to bolj nočne živali, tako kot naši najstniki, ki komaj po deseti zvečer lezejo v disko, in se zjutraj vračajo.

V prejšnjem življenju sem bil računovodja (mišljeno je, pred upokojitvijo), zato vedno delam evidenco o številu ujetnikov. Ne more se mi zgoditi, da tako, kot povojni zmagovalci, ne bi vedel, koliko sem jih pobil.
Torej jih sproti štejem, in me moti, če me pozdravi soseda, ki preko meje parcele prav tako pobira te živalce.

Vedeti število pobranih polžev se mi zdi pomembno zaradi primerjave s številom iz prejšnjega dneva, iz prejšnjega meseca, oziroma leta, potem v odnosu do vremenskih prilik. Tu so potem pomembni še podatki o datumu, ko so se prvič pojavili na trati in kdaj v jeseni so “sfalili”. Ker močno verjamem v izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju, razmišljam, če bi objava mojega elaborata v kakšnem znanstvenem časopisu, zadostovala za doktorski naslov.

Torej, da preidem h konkretnemu problemu, zakaj sem se spustil v to pisarijo.

Tri dni nazaj sem nabral 88 polžev, naslednji dan 38, včeraj 36, danes pa le 2 (dva). In sedaj me nekaj muči: ali sem vstal prepozno, pa so se že umaknili spat, ali sem vse pobral, pa bom ob jutranjo rekreacijo, ki sem se je že navadil in s tem tudi ob doktorski naziv, saj študija še ni dokončana, ali pa samo ne vidim več dobro in bom moral iti po nova očala.

Pravkar me je moja draga prišla opozorit, da je slišala po televiziji podatek, da je na eni računalniški tipkovnici več bakterij, kot na javnem stranišču.

Še vedno je dosti ljudi, ki vsaki taki “novici” verjame, bodisi, da jo sliši po televiziji ali radiu, ali pa jo prebere v časopisu.

Kar so take in podobne šokantnosti ne le nepreverjene, ampak kratkomalo neverjetne, me zanima, kdo so ti ljudje, ki jim ni nerodno, da takšne neumnosti vržejo v javnost.

Očitno se skrivajo za anonimnostjo, saj bi se jim sicer ljudje v obraz smejali.

Če vzamem samo ta primer in mojo tipkovnico - nanjo pišem sam, in če so na nje bacili, so prišli z mojih rok.

Ob tem sem se spomnil na svarilo ene mamice svoji najstniški hčerki, ki se je odpravljala na randi:
- A ti veš, da pri enem poljubu dobiš pet milijonov bacilov v usta?
- Vem, mamica, je ta odgovorila, - ampak jaz jih toliko tudi oddam.