mijau

Kot že mnogokrat v zgodovini, se je znova pokazalo, da ni dobro, če se režim zamenja tako, kot bi suknjo obrnil s podlogo navzven, ali pa tako, da bi se zapenjala odzadaj. Nekaj, kar je bilo prej dobro, bi bilo treba obdržati, ostalo pa izboljševati.

Kakšne ovire nam postavlja na pot naše razumevanje demokracije, vidimo skoraj vsakodnevno, ko naj vsi odločamo o vsem. Vsi namreč ne vidimo celote, ker gledamo stvari preveč od blizu. Ne vidimo celote gozda, ker je v našem vidnem polju le nekaj dreves.

Le dva primera nameravam izpostaviti. Prvi se dotika vseh nas: regionalizacija. Vsi smo prepričani, da jo je treba izvesti, pa vendar je ne moremo, ker lokalni politiki vidijo le ozke osebne koristi. Če bi jih vprašali, koliko pokrajin naj ima neka tuja, po velikosti primerljiva država, bi rekli, da največ tri, morda do šest. To bi lahko utemeljevali s potrebnim kritičnim številom prebivalcev, da bi bila uprava pokrajin ekonomsko upravičena. Imamo že nekaj izkušenj v preteklosti s tozdiranjem firm.
Ampak mi vidimo sebe v upravah pokrajin, nas ambicioznih pa je še več, kot štirinajst. Vse to smo videli že na nižjem nivoju pri določanju občin.

Drug primer je iz okolice Ptuja. Tam se že dolgo razpravlja, kod bi naj tekla trasa hitre ceste: po severni ali južni obvoznici. Že to je velika ovira, da o tem odloča sedem županov občin. Ko se ti poenotijo za južno varianto, z utemeljitvijo, da gre večina trase po neobljudenem, že devastiranem ozemlju in imajo za nasprotnika samo neke okoljevarstvenike iz Ljubljane, ki jim je bolj žal ptic, kot pa ljudi, se pojavijo krajani ene od vasi v bližini te trase, ki so proti. Nekatere kmečke ženice niti ne potrebujejo te ceste. Morda niti nimajo vozniškega dovoljenja. Zaradi njih naj teče cesta po severni obvoznici, skozi več drugih vasi, a kaj to njih briga. Samo da imajo oni mir.

Le zakaj mene nihče ne vpraša, če parkiram na prepovedanem mestu, ali se s tistim predpisom strinjam?