mijau

V našo vas se je priselil upokojeni profesor. Nasledil je neko hiško in se vanjo nastanil. S sabo je pripeljal kup knjig, ob lepem vremenu pa se je sprehajal po okolici, rad pa se je tudi spustil v pogovor z domačini.

Nekega dne se je ustavil pred hišo kmeta, ki je stal na lestvi in odstranjeval velik osinjak, pritrjen na tram pod kapjo skednja. Profesor je očanca pobaral, zakaj to dela.

“Veste, da že nekaj časa razmišljam, da se jih rešim. Delajo mi škodo na sadju, pa tudi popikali so že vse člane naše družine.”

“Jaz vas razumem,” odgovori profesor. “Vendar pa vam zato ni treba os uničevati. Tudi ose so živa bitja in morajo nekje biti”.

“Mogoče, vendar skedenj je moj in če mi delajo škodo, jih bom odstranil.”

“Vidim, da imate tudi čebeljnjak. Ose so sorodniki čebel, le da imajo raje svobodno življenje. Morali bi malo potrpeti z njimi in ne, da jih odstranjujete.”

“Vidim, da vam jih je žal”,  pravi kmet. “Prav rad vam dam ta koš z osami, pa si ga odnesite domov.”

“No, veste kaj! Takega nesramnega odgovora pa res nisem pričakoval od vas”, se razburi profesor ter se brez pozdrava napoti naprej po cesti.

V okolici Čabra na Hrvaškem so opazili medvedjo družino, ki je iz slovenske smeri prešla mejo in se usmerila proti jugu. To ne bi bilo nenavadno, če ne bi skoraj istočasno opazili še eno medvedjo družino, ki je preplavala Kolpo blizu hrvašek vasice Gašparci.

Nekateri zlobneži komentirajo dogajanje z vestjo, da nameravajo v Kočevski Rog preseliti znano družino Romov.

Ponovno se je zgodilo, tokrat v Mariboru, da sta psa brez lastnika napadla starejšo žensko s psičko in jo zmrcvarila. V komentarju novinar zapiše vprašanje, zakaj ljudje kupujejo pse, ki jim po karakterju ne odgovarjajo.

Meni se pa zdi, da take pse ravno kupujejo taki s sličnim karakterjem, sicer bi lahko dobili lušne kužke in ne take grdobe.

Grison me je obdolžil, da štrajkam, zato bom času primerno eno napisal v tolažbo vsem bolnicam, ki morajo praznične dni preživeti v bolnišnici.

Ti, ki v bolnišnici prebivaš

in tam za vse nas počivaš,

pa te domotožje grabi,

beri to in ne pozabi:

Kakšne muke bi imela,

koliko bi imela dela,

če bi morala doma ostati

in novo leto praznovati.

Najprej bi morala orehe treti,

nato pa jedrca še zmleti,

ko pa hočeš, da se peče,

pa testo dvigniti se neče.

Pa kakšne druge vse nadloge

čakajo gospodinje uboge:

ali meso ti pregori,

ali pa se juha presoli…

Če mož te če na ples oodvleči,

ugotoviš, da nimaš kaj obleči.

Zdi se ti, da si se zredila,

pa frizuro, kakšno bi nar’dila?

Tako pa boš brez skrbi ležala,

morda vrstice te boš brala,

zdravniki bodo okrog tebe,

ti si pa misliš: “Men’ se j…!”

Nekoč v dar dobil sem sliko,

še brez okvirja, ne veliko;

tako iz bolj moderne struje -

še zdaj ne vem, kaj prikazuje.

A darilu se ne gleda v zobe.

Če je ne obesim, bo narobe.

Sklenil sem svojo vest pomirit,

zato sem nesel jo okvirit.

Okvir bi moral biti gotov,

ko mojster pokliče me domov.

Pri njem se moram oglasiti,

ker ne ve, kam kaveljček pribiti.

Umetnik sliko je narisal,

raztresen pa je ni podpisal

in zdaj ne vem, če je vseeno,

kako jo obesiti na steno.

Ker moral sem se odločiti,

sklenil sem kaveljčke pribiti

na vse strani, za vsak slučaj,

in tako prinesel jo nazaj.

Ko žena z okvirja brisala je prah,

postalo jo je najprej strah:

ko sliko to z zidu je snela,

je pozabila, kako je prej visela.

Čeprav se sprva počutila je krivo,

ji je kasneje postalo zanimivo:

sedaj ima to namesto igrače -

vsak teden slika zdaj visi drugače.