mijau

V razpravi v parlamentu je predlog zakona, ki bi naj sankcioniral telesno kaznovanje otrok. Glavni adut zagovornikov je, da imajo tak zakon že v 18 državah Evrope.

V zadnji oddaji Piramida je bilo s tem v zvezi tudi postavljeno vprašanje trojici sodelujočih. Vsi so nasprotovali takšnemu skrajnemu stališču, ki omejuje staršem vzgojne ukrepe, ne da bi jim odvzemalo odgovornost za otrokovo ravnanje.

Vsi se strinjamo, da ne bi smelo biti nasilja: ne v družini, in tudi ne drugje. Toda moramo biti realni in si postavitti razumne meje.

Več tisoč let imamo ljudje organizirano življenje v družinah, kjer praviloma starši skrbijo za otroke - za njihovo rast in vzgojo. V vseh teh letih se je izoblikovalo neko podobno ravnanje z otroci, ki se je večini zdelo normalno.

Od te normalnih pravil vzgoje je vedno mogoče iti v sklajnost, ki je nevarna. Prav gotovo je skrajnost v telesnem kaznovanju hujša, kot obratno, vendar pa je vsaka skrajnost škodljiva.

Pri tem ne trdim, da se ne da otrok vzgojiti tudi brez telesnega kaznovanja. Kakor smo ljudje na sploh različni, tako so različni tudi otroci. Nekomu zadostuje beseda, pa bo ubogal, pri drugem pa trikrat izrečena beseda naleti na gluha ušesa. Zato pa ima otrok ob ušesu kratke laske, za katere se pocuka, da otrok boljše sliši.

Ali pa naši vrli predlagatelji take permisivne vzgoje predlagajo, da je otrok denarno kaznovan, če je nekomu porisal z žebljem avto?

Upam, da nisem s tem predhodnim stavkom dal naši vladi idejo za dodatno polnjenje proračuna, ki ga potrebujemo za nakup orožja.

Ali se ne bi namesto orožja s sovražnikom pogovorili?

Kolesarska sekcija v našem društvu upokojencev je najštevilčnejša. Preko osemdeset nas je na seznamu, vendar pa nimamo vedno vsi časa, tako da se nas na startu zbere le dobrih petdeset. Tudi to je mnogo, saj bi to pomenilo kolono, dolgo okrog četrt kilometra.

Torej je dobro, da se voženj ne udeležimo vsi naenkrat.

Vožnje, ki so praviloma dolge od 30 do 50 kilometrov, so na sporedu vsak torek od začetka aprila do sredine oktobra in takrat ptujski avtomobilisti raje ostanejo doma, ali pa opravijo samo najnujnejše vožnje. Pa ne misliti, da so ptujski avtomobilisti manj brezobzirni, kot drugod po naši domovinici. Oni samo čuvajo svoje živce, kajti vsakokratno opozorilo našega vodje Francija, da se moramo voziti strogo v koloni eden za drugim, je pozabljeno že v prvem ovinku, ko nas strogi Franci ne more kontrolirati.

Vsi vemo, da so ženske klepetave, in da ne bi mogle vzdržati, če se ne bi pogovarjale s svojimi kolegicami o vsem, kar so doživele v preteklem tednu, toda, na žalost, niso mnogo boljši niti moški. A pogovor ne more steči, če se voziš pet metrov za sogovornikom.
Torej se mu moraš približati tako, da voziš vštric, in nemalokrat se dvojici pridruži še tretja oseba, ki bi tudi rada slišala, koliko jajc je treba dati v maso za biskvit.

Potem pa se zasliši iz ozadja: “Avto!” in tisti trojici se v paniki zatresejo bilance, zavore zacvilijo, ena stopi s kolesa… Doslej se je še vse srečno končalo, zato je naslednjič še manj discipline. Saj veste, kako je pri nas - dokler se ne zgodi kaj tragičnega, se nihče za nič ne sekira. Ko pa se, pa nihče nič ni kriv.

Da bi vedeli, v katero smer se bomo peljali, imamo izdelan program voženj, katerega pa ne nosimo s seboj, zato nam vodja razloži turo in določi vodnika.
To je običajno Stane, najstarejši kolesar, najbrž zato, da nam ne bi pobegnil. On dobi telovnik, kot ga imajo cestarji, da je razpoznaven, predvsem za nas, ki mu sledimo, sj bi bilo nerodno, če bi se v kakem križišču zapodili za kakim drugim kolesarjem in pristali na njegovem dvorišču.

Meni je ob tem spomin zašel v tista leta, ko smo še peli partizanske pesmi: “Na čelu vseh, je v boj hitel tovariš Stane…”

Kadar nas pot zanese v hribe v naši okolici, se vedno razveselim. Ne, saj nisem kak gorski voznik, ki bi stoje na kolesi premagoval strmine. Toda tam lahko stopim s kolesa, da si malo spočijem zadnjico, ki me prva začne boleti. Kasneje pridejo na vrsto noge, roke in hrbtenica. Najbolj pa me skrbi podatek, ki sem ga nekje prebral, da je kolesarjem ogrožena potenca.

Ko na cesti, ki se strmo vzpenja, sestopijo tudi drugi, se požene naša Nežka, najstarejša udeleženka do prve bukve. Ko sem to prvič opazil, sem mislil, da jo je prisilila mati narava, ker je zjutraj potegnila iz steklenice donat namesto šnopsa. Potem sem se ustrašil, da hoče tisto bukev izpuliti, potem pa mi je zaupala, da na ta način črpa energijo iz bukve. Izgleda, da jo res, saj ima energije za tri najstnice.
Upam le, da se bukve v okolici Ptuja ne bodo pričele sušiti, ker jim je Nežka pobrala vso energijo.

Na kak način jo ona črpa, pa mi ni jasno. Jaz sem tudi poskusil, pa mi ne uspe.

Domov se pripeljem vedno čisto izčrpan.

Rdečih polžev ne maram. To ni povezano z idologijo; ne asocirajo me na Rdeče Kmere ali Rdeče brigade, saj mi niso odvratni zaradi rdeče barve, ampak zato, ker so odvratni, sluzasti, ker delajo škodo na vrtu in ker niso užitni.

Že nekaj let je, kar so se pojavili tudi pri nas in od takrat se na vse načine borim proti njim. Nabavili smo neko sredstvo iz Italije, ki jim spočetka res ni bilo všeč, ampak ti sluzavci niso razvajeni, kot hišni ljubljenčki, ki “jedo samo hrano tiste poznane znamke”, pa so se navadili nanjo.

Tako sem se odločil, da se v borbo z njimi spustim sam “prsa u prsa”. Moral sem napraviti bojni načrt, kar mi ni bilo posebno težko, z ozirom na to, da sem končal Školu za rezervne oficire v Bileći. Za orožje sem izbral nabodalo iz kompleta za roštilj. V drugi roki sem imel pripravljeno plastično vrečko, kamor sem vlagal nabodene polže. Kmalu sem spoznal, da moram vrečko zgoraj trdno stisniti, saj so mi nekateri primerki skoraj pobegnili. Na koncu sem v vrečko nasul še nekaj soli (da se ne pokvarijo), potem pa zavezano vrečko vrgel v kanto za smeti.
Svojo tehniko pobiranja sem pozneje še izpopolnil. Vzel sem trilitrsko plastično kantico od kisa za vlaganje, izrezal zgoraj del izpred ročaja, nalil vanjo za štiri prste vode in dodal žlico soli. Iz ženinega neseserja sem izmaknil eno pinceto (ko ne bo več polžev, ji jo bom vrnil) in z njo pobiram polže mnogo hitreje in z manj truda, kot je to šlo z nabadanjem, pa tudi bolj humano je, kar se v zadnjem času tako potencira.

Kdor to bere, naj se zaveda, da sem ta postopek že zaščitil v Patentnem uradu.

Tudi vstajati sem pričel bolj zgodaj, ko sem spoznal, da so to bolj nočne živali, tako kot naši najstniki, ki komaj po deseti zvečer lezejo v disko, in se zjutraj vračajo.

V prejšnjem življenju sem bil računovodja (mišljeno je, pred upokojitvijo), zato vedno delam evidenco o številu ujetnikov. Ne more se mi zgoditi, da tako, kot povojni zmagovalci, ne bi vedel, koliko sem jih pobil.
Torej jih sproti štejem, in me moti, če me pozdravi soseda, ki preko meje parcele prav tako pobira te živalce.

Vedeti število pobranih polžev se mi zdi pomembno zaradi primerjave s številom iz prejšnjega dneva, iz prejšnjega meseca, oziroma leta, potem v odnosu do vremenskih prilik. Tu so potem pomembni še podatki o datumu, ko so se prvič pojavili na trati in kdaj v jeseni so “sfalili”. Ker močno verjamem v izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju, razmišljam, če bi objava mojega elaborata v kakšnem znanstvenem časopisu, zadostovala za doktorski naslov.

Torej, da preidem h konkretnemu problemu, zakaj sem se spustil v to pisarijo.

Tri dni nazaj sem nabral 88 polžev, naslednji dan 38, včeraj 36, danes pa le 2 (dva). In sedaj me nekaj muči: ali sem vstal prepozno, pa so se že umaknili spat, ali sem vse pobral, pa bom ob jutranjo rekreacijo, ki sem se je že navadil in s tem tudi ob doktorski naziv, saj študija še ni dokončana, ali pa samo ne vidim več dobro in bom moral iti po nova očala.

Pravkar me je moja draga prišla opozorit, da je slišala po televiziji podatek, da je na eni računalniški tipkovnici več bakterij, kot na javnem stranišču.

Še vedno je dosti ljudi, ki vsaki taki “novici” verjame, bodisi, da jo sliši po televiziji ali radiu, ali pa jo prebere v časopisu.

Kar so take in podobne šokantnosti ne le nepreverjene, ampak kratkomalo neverjetne, me zanima, kdo so ti ljudje, ki jim ni nerodno, da takšne neumnosti vržejo v javnost.

Očitno se skrivajo za anonimnostjo, saj bi se jim sicer ljudje v obraz smejali.

Če vzamem samo ta primer in mojo tipkovnico - nanjo pišem sam, in če so na nje bacili, so prišli z mojih rok.

Ob tem sem se spomnil na svarilo ene mamice svoji najstniški hčerki, ki se je odpravljala na randi:
- A ti veš, da pri enem poljubu dobiš pet milijonov bacilov v usta?
- Vem, mamica, je ta odgovorila, - ampak jaz jih toliko tudi oddam.

Pod tem naslovom je novinar Jerman v reviji Dobro jutro postavil Sloveniji ogledalo. V članku je kritiziral politiko Janše in Rupla, zakaj nista poskušala blokirati vstop Hrvaške v NATO.

Vem, da je lažje verjeti, da je Rupel nespreten in da je za diplomacijo primeren, kot slon za vodenje prodjalne s porcelanom. Zato čutim dolžnost, da se, kot eden redkih, postavim v njegovo obrambo. Naši politiki niso nerodni, ampak, nasprotno - perfidni.

Ne glede na to, da večina Slovencev (taki smo Slovenci), želi Hrvaško v paktu NATO, saj ne želijo, da bi jim šlo bolje, kot nam (”Naj si sprobajo!”, se privoščljivo hahljajo), pa imajo naši politiki v mislih predvsem koristi za našo državo. Oni rezonirajo takole:

Ko bodo Hrvati izpolnjevali obveznosti do NATO, bodo prišli do točke, ko se bo treba oboroževati z oklepniki. A že nazirate povezavo? Takrat se bodo začeli ogledovati za dobavo. Patrije ne bodo hoteli imeti iz preprostega razloga, ker jih ima Slovenija. Ostane jim le še Krpan, torej si Slovenija od tega posla obeta velik dobiček. Ker je Hrvatov 2,14 krat več, bodo tudi oklepnikov hoteli imeti najmanj 280, zaokroženo 300. Sedaj se je izkazalo tudi, kako modro je bilo, da smo se mi odločili za tako veliko število. Saj bi za našo vojsko bilo dovolj 6 oklepnikov (ali 14, odvisno od tega, za koliko pokrajin se bomo odločili), toda to bi pomenilo, da bi jih Hrvati naročili največ 30, to pa tudi ni noben posel.

Torej, ljudje, ne gre podcenjevati naših politikov.

Vsi nekaj iščemo in si želimo odkriti zaklade. Ti zakladi niso za vse enaki. Ker je navečja zakladnica znanja na internetu, sem se tudi jaz postavil v vrsto in zaklical “Sezam, odpri se!”

Odprl se mi je blog in tu sedaj odkrivam ne le zaklade, ampak sem odkril tudi nekaj Ali babovih razbojnikov (in razbojnic). Zaklade si izmenjujemo med sabo in vsi smo vse bogatejši.

Poleg tega, da je nekomu pisanje v blogu nekakšen dnevnik, kjer zapisuje svoje dogodke in občutke, drugemu pritoževanje nad storjeno mu krivico, lahko ta medij uporabimo tudi kot nekakšen referendum, kjer bomo na svoje predloge našli bodisi somišljenike, bodisi argumente proti, ki so morda tehtni, pa nanje nismo pomislili.

Pomembno je, da so trditve čim bolje argumentirane, in pa da debata poteka na kulturnem nivoju.

Vse več je trditev, tudi od poznanih politikov (pretežno tistih iz opozicije), ki trdijo, da je naša država predraga. Seveda sama ta ugotovitev še ne pomaga, če hkrati ne povemo, kje bi lahko kaj prištedili, torej, BREZ ČESA SMO LAHKO. Takšne analize se loti vsako podjetje, ko zaide v krizo, pa tudi vsaka povprečna družina. Pozivam vas, torej, da napišete, brez česa bi lahko bila naša država, odnosno, kaj bi lahko zmanjšala, da bi bila cenejša.

Sam sem že pisal o tem, da bi naj imeli manj pokrajinskih vlad; tudi občin imamo preveč.

Kot že mnogokrat v zgodovini, se je znova pokazalo, da ni dobro, če se režim zamenja tako, kot bi suknjo obrnil s podlogo navzven, ali pa tako, da bi se zapenjala odzadaj. Nekaj, kar je bilo prej dobro, bi bilo treba obdržati, ostalo pa izboljševati.

Kakšne ovire nam postavlja na pot naše razumevanje demokracije, vidimo skoraj vsakodnevno, ko naj vsi odločamo o vsem. Vsi namreč ne vidimo celote, ker gledamo stvari preveč od blizu. Ne vidimo celote gozda, ker je v našem vidnem polju le nekaj dreves.

Le dva primera nameravam izpostaviti. Prvi se dotika vseh nas: regionalizacija. Vsi smo prepričani, da jo je treba izvesti, pa vendar je ne moremo, ker lokalni politiki vidijo le ozke osebne koristi. Če bi jih vprašali, koliko pokrajin naj ima neka tuja, po velikosti primerljiva država, bi rekli, da največ tri, morda do šest. To bi lahko utemeljevali s potrebnim kritičnim številom prebivalcev, da bi bila uprava pokrajin ekonomsko upravičena. Imamo že nekaj izkušenj v preteklosti s tozdiranjem firm.
Ampak mi vidimo sebe v upravah pokrajin, nas ambicioznih pa je še več, kot štirinajst. Vse to smo videli že na nižjem nivoju pri določanju občin.

Drug primer je iz okolice Ptuja. Tam se že dolgo razpravlja, kod bi naj tekla trasa hitre ceste: po severni ali južni obvoznici. Že to je velika ovira, da o tem odloča sedem županov občin. Ko se ti poenotijo za južno varianto, z utemeljitvijo, da gre večina trase po neobljudenem, že devastiranem ozemlju in imajo za nasprotnika samo neke okoljevarstvenike iz Ljubljane, ki jim je bolj žal ptic, kot pa ljudi, se pojavijo krajani ene od vasi v bližini te trase, ki so proti. Nekatere kmečke ženice niti ne potrebujejo te ceste. Morda niti nimajo vozniškega dovoljenja. Zaradi njih naj teče cesta po severni obvoznici, skozi več drugih vasi, a kaj to njih briga. Samo da imajo oni mir.

Le zakaj mene nihče ne vpraša, če parkiram na prepovedanem mestu, ali se s tistim predpisom strinjam?

Zasledujem v medijih gonjo proti javnemu uslužbencu Marku Štrovsu zaradi besed, da se upokojenci nimamo bati ničesar razen “matilde”. Rezultat te gonje je, da je gospod odstopil s svojega položaja.

Ne poznam Marka Štrovsa in se ne spomnim, da bi predtem slišal zanj, torej mi ne more nihče očitati, da navijam zanj iz kakršnihkoli razlogov.

Tudi sam sem upokojenec, pa v njegovih besedah ne vidim nič žaljivega. V glavnem se upokojenci, kot tudi drugi ljudje, najbolj bojimo bolezni. Kar je pa nam prihranjeno, a mlajšim ni, je skrb za eksistenco. Saj so prejemki nekaterih kategorij upokojencev res nizki, vendar so stalni in ni se nam treba tresti v bojazni, da se bodo nehali. Prav tako se zavedamo, da so naše potrebe sedaj manjše.

Kar me, torej, moti, je ta gonja, ki se vsipa na nekoga, ki se je morda samo nerodno izrazil. V tem vidim isto privoščljivost, kot so jo gotovo občutili tisti, ki so v srednjem veku prisostvovali sežiganju “čarovnic” na grmadi.

“Enega, ki je bil na malo višjem položaju, smo sesuli. Hura!”

Na enem postu sem zagledal očitek, da v zadnjem času nič ne objavljam. Pa naj bo to prekinitev posta.

V našem društvu upokojencev na Ptuju smo pričeli z akcijo, povezano z našimi gostinskimi obrati, in jo imenovali “Četrtki na Ptuju”. Cilj tega je, med drugim, vrniti v lokale nekadilce, ki so jih kadilci pregnali, seveda pa smo jim morali dati novo vsebino. To je mešanica glasbe, humorja in razstav. Nekaj o tem najavlja “avizo”, ki se poje na melodijo “Bela snežinka”, in gre takole:
Vprašal sem, kaj se dogaja, / nihče povedal mi ni. / Vidim, da notri gre raja, / vsak mimo me hiti. / Nekdo za rokav me potegne, / poznani mi neki gospod, / kar mimo mene pobegne, / jaz pa za njim grem not’. / Smeh je, čuj, notri smeh je, / se zbrana družba nekomu smeji. / Gledi, tu zraven prisedi, / naroči pijačo, pa smej se še ti.

Ker sem prvi na vrsti, sem od dveh planiranih četrtkov enega že oddelal, drugi, 24. 1. pa me še čaka v hotelu Park. Razstavljam nekaj svojih slik, nekaj obdelanih korenin, oziroma štorov, recitiram šaljive pesmi iz svoje zbirke pesmi “Zlata ura”, povem kakšno zanimivo dogodivščino iz svoje preteklosti itd. Moji gostje bodo še pisatelj Tone Partljič, novinarka Nevenka Dobljekar, amaterska igralka Katja Markež, ki je upodobila Partljičevo “Čistilko Marijo”, ter mlada glasbenica Špela Horvat.

Ker se vse dogaja v gostinskem prostoru ob pijači, smo vsi gosti na istem nivoju (ni odra), zato lahko tudi vsi sodelujejo s pripovedovanjem šal in podobno.